Enkraten večer v Stockholmu
V novembru 2008 je Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva v Stockholmu priredilo srečanje z zanimivimi predavanji. Na programu je bilo sledeče:
1. dr. Helena Jarl Keržar, članica društva, nekdanja profesorica na Univerzi v Uppsali: »Moški in ženski jezik – ali obstajajo razlike?«;
2. Anna Nilsson, raziskovalka na univerzi Södertörns högskola, in Lojze Hribar, moderator: »Železna zavesa po drugi svetovni vojni« – meja med vzhodom in zahodom od Baltskega do Jadranskega morja s poudarkom na meji med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo«;
3. Jerica Bukovec – Gregorc in Martin Gregorc: švedske in slovenske pesmi
Dr. Helena Jarl Keržar, ki je do upokojitve poučevala na Univerzi v Uppsali, je članica društva. V predavanju je med drugim navedla, da je bilo narejenih precej raziskav, katerih cilj je bilo ugotoviti razlike med moškim in ženskim načinom izražanja oziroma uporabe jezika. Večina raziskav je potrdila, da razlike obstajajo. Na splošno velja, da moški dajejo prednost govoru, v katerem gre za izmenjavo informacij, za ženske pa je pogovor sredstvo vzpostavljanja oziroma vzdrževanja stikov in odnosov. Moški so predvsem osredotočeni na vsebino govora, ženske pa na način, kako nekdo nekaj pove. Ženski jezik vsebuje več vprašanj kot moški. Za mnoge moške je postavljanje vprašanj znak neznanja. Velja prepričanje, da ženske lažje izražajo čustva in pogosteje uporabljajo emocionalni jezik.
Anna Nilsson piše disertacijo o železni zavesi med Gdanskom in Trstom po drugi svetovni vojni. Poleti je skupaj z Lojzetom Hribarjem obiskala obmejne kraje v Sloveniji in se pogovarjala z zgodovinarji in pričami o tem, kako so doživljali »železno zaveso«. Kot je znano, so partizani 1. maja 1945 osvobodili Trst in Gorico, ki sta nekoč imela pretežno slovensko prebivalstvo. Pod pritiskom zaveznikov so se po 43 dnevih morali umakniti. Julijska krajina je bila razdeljena na dve coni: cona A je bila pod zavezniško upravo, cona B pod jugoslovansko. 10. februarja 1947 je bila podpisana mirovna pogodba, po kateri je velik del Julijske krajine pripadel Jugoslaviji, obenem pa je bila ustanovljena država Svobodno tržaško ozemlje. To je bilo 5. oktobra 1954 razdeljeno, cona A je pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Cono B so potem razdelili na dva kosa, od katerih je eden pripadel Sloveniji, drugi pa Hrvaški. Ko je bil leta 1975 podpisan Osimski sporazum, je meja med Italijo in Jugoslavijo/Slovenijo postala dokončna.
Med letoma 1945 in 1947 so bili prebivalci v angleški administrativni coni narodno zavedni in so z demonstracijami in na druge načine izražali svojo željo, da bi bili priključeni Jugoslaviji. Sčasoma pa je nastala železna zavesa in prebivalci na obeh straneh so se znašli v novih okoliščinah. Prav to pa je predmet raziskave Anne Nilsson. Poudarila je, da pojem »železna zavesa« ni primeren za mejo med Italijo in Avstrijo na eni ter Jugoslavijo na drugi strani. Na jugoslovanski meji, v nasprotju z mejama med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, Avstrijo in Madžarsko, ni bilo bodeče žice, zidu in minskih polj. Londonski sporazum med Jugoslavijo in Italijo iz leta 1954 je ljudem omogočal dokaj svobodno gibanje v 10-kilometrski coni.
Na srečanje je prišlo okrog štirideset obiskovalcev, mnogi so s seboj pripeljali prijatelje in znance. Med drugim nas je s svojim obiskom razveselil nekdanji švedski veleposlanik v Sloveniji John Hagard s soprogo. Na zakuski po predavanju, kjer je bilo na izbiro slovensko vino in kava, je imel krajši govor, v katerem je očrtal svoje pozitivne vtise in doživetja iz Slovenije.
Želimo si še več takšnih srečanj.
Brane Kalčevič
Stockholm