Razstava slovenskih izseljencev

30 maja, 2014

Gospo Vero Papež Adamič sem spoznala pred štirimi leti, ko je v Narodno in univerzitetno knjižnico prinesla svojo knjigo Od prednikov do potomcev, Slovenci v Slatini in Banjaluki 1923-2008. Prevzela me je njena neverjetna energija in veselje do življenja. Ko mi je pripovedovala zgodbo svoje družine in zgodbe drugih slovenskih priseljencev, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja našle nove domove v Bosni in Hercegovini, so se mi odprla nova obzorja. Doživeto je opisovala trdo življenje svojih prednikov na Krasu in težke razmere, ki so nastopile po letu 1920, ko je velik del slovenskega ozemlja padel pod Italijo. Slovence so preganjali, izrivali slovenski jezik iz šol in uradov, neposlušne pa grobo kaznovali. Prav zato se je s Primorske izselilo več okoli 100.000 ljudi, več kot 70.000 jih je našlo domovino v novo nastali Kraljevini SHS.

 

Prof. Anton Štreklej je v Slatino prišel leta 1924 in privabil še številne slovenske družine s Primorske

 

V dobrih desetih letih se je v majhen kraj Slatina pri Banjaluki naselilo 57 slovenskih družin s Krasa ter z vipavskega in goriškega konca, 26 družin pa je prišlo živet v Banjaluko in njeno okolico. Družina gospe Vere je prišla v Slatino med prvimi, že leta 1924. Njen ded Alojz Adamič je sledil prijatelju, profesorju Antonu Štreklju, ki je v Slatini kupil veliko plodne zemlje in se odločil ostati.

Slatina je 13 km oddaljena od Banjaluke. Ime je dobila po termalnih izvirih, ki so jih s pridom izkoriščali že Rimljani. Kot zdraviliški kraj je bila znana tudi v Avstro-Ogrski in Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji. Leta 1929 je postala občina in takratso v toplicah postavili pokrit termalni bazen z osmimi zdravilnimi kadmi, leta 1934 pa še dva večja kopališka bazena in bazen z zdravilnim blatom. Toplice je obiskovalo povprečno 4.000 gostov letno, imeli so zdraviliško ambulanto in v njej stalnega zdravnika. Slatina je bila priljubljen izletniški kraj bližnjih Banjalučanov.

Slovenske družine, ki so se naselile v Slatini in okolici, so precej vplivale na izgled in življenje v samem kraju, predvsem pa so imele velik pomen za razvoj kmetijstva. Ko so se Slovenci ustalili na novih domovih, so začeli z organiziranjem predavanj o sadjarstvu, vinogradništvu in učinkovitem kmetovanju. Uvedli so številne nove sorte sadnega drevja in zelenjave, razvijali so čebelarstvo in vinogradništvo. Domačini so Slovence lepo sprejeli, saj so bili mirni in delavni, veliko so prispevali k razvoju kraja. Prav zato mu še danes rečejo »slovenska vas«.

Številni potomci prvih družin, ki so v Bosno prišle v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, še danes živijo tam, mnoge pa je zadnja vojna vihra na Balkanu spet poslala v svet. Tako se je tudi družina gospe Vere uspela rešiti iz vojnega območja in se leta 1993 naselila v Sloveniji. Seveda ni šlo brez številnih zapletov in prošenj za bivanje in državljanstvo.

 

V času Avstro-Ogrske in Kraljevine SHS so bile v Slatini znane toplice

 

Na razstavi Od prednikov do potomcev – Slovenci v Slatini, ki bo v Plečnikovem hodniku NUK na ogled med 4. julijem in 30. avgustom 2014 in katere avtorica je gospa Vera Papež Adamič, se predstavlja 25 slovenskih družin, ki so ali so bile naseljene v Slatini. Kolaž obrazov prednikov in potomcev nas bo uvedel v zgodbe ljudi, ki so Slatino sprejeli za svoj dom, mnogi med njimi pa so, tako kot že njihovi predniki, zaradi dogodkov v nekdanji Jugoslaviji pred dvajsetimi leti, spet razseljeni po svetu.

 

Besedilo in foto: Helena Janežič, NUK, Zbirka tiskov Slovencev zunaj RS

Podobne teme: