Nova znanja in veščine za ohranjanje slovenstva
V Laškem in Ljubljani je od 18. do 28. januarja 2009 potekal seminar za učiteljice in učitelje, ki poučujejo slovenščino in druge predmete v slovenščini v Južni Ameriki in Avstraliji. Na seminarju je nova znanja in veščine pridobivalo 19 udeležencev (17 iz Argentine in po eden iz Brazilije in Avstralije). Seminar sta financirala Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in Ministrstvo za šolstvo in šport RS. Strokovni program seminarja je pripravil in vodil Zavod RS za šolstvo.
Vtise o strokovni vsebini in izpeljavi seminarja so udeleženci in udeleženke izrazili na zaključni prireditvi, ki je potekala 28. januarja v konferenčni dvorani City hotela v Ljubljani.
S pesmijo, igro, deklamacijo in projekcijo fotografij so seminar predstavili večdimenzionalno. Povedali so nam, da so se veliko naučili, dobili nove ideje in tako tudi dodatno notranjo motivacijo za svoje delovanje s ciljem ohranjanja slovenščine in slovenske kulture daleč od Slovenije. Predstavili so tudi glasilo, ki so ga naredili na seminarju in ga poimenovali Odmevi. Prav vsi so izražali zadovoljstvo nad strokovnostjo vseh predavateljev, ki so svoje teoretično znanje znali spretno podajati in pri tem tudi udeležence aktivno vpletali v različne aktivnosti.
Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija!
Na koncu so se tako organizatorjem kot financerjem toplo zahvalili ter zapeli pesem Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija! Ustvarili so močno čustveno vzdušje, ki se je dotaknilo vseh prisotnih, med katerimi sta bila tudi državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boris Jesih ter državna sekretarka na Ministrstvu za šolstvo in šport RS Alenka Kovšca. Slednja se je prisotnim zahvalila, da prenašajo slovenski jezik in kulturo naprej, na nove rodove. »Živite daleč, a danes smo si zelo blizu. Hvala, da ste prišli, in upam, da ohranite stik z nami,« je še dodala. Državni sekretar Jesih je med drugim poudaril, da so si letos na Uradu zadali prednostno nalogo, in sicer širjenje in ohranjanje slovenskega jezika. »Preživeli bomo z jezikom in kulturo, vse ostalo je sekundarnega pomena. Srčno upam, da se boste še vrnili in da bo znanje, ki ste ga pridobili, našlo uspešno pot med vaše učence,« je zaključil.
Seminar se je končal s prisrčnimi stiski rok in darili. Neformalno druženje pa se je nadaljevalo v avli hotela ob prigrizku in prijetnem klepetu.
MNENJA UDELEŽENCEV
»Moja aktivnost v pedagoških delavnicah na seminarju me je prepričala, da se tudi moji učenci lahko več naučijo, če so pri pouku dejavni. Vedno sem se vživljala v svoje učence in njihove težave. Hospitacija pri učnih urah je bila moje »zrcalo«, razmišljala sem o sebi, kaj delam dobro, kaj naj bi spremenila in posodobila. Učila sem se z lastno aktivnostjo. Spoznala sem, da se otroci več naučijo z motivacijsko igro kot s pustim poučevanjem teorije. Spoznala sem vlogo didaktične igre kot sredstva za motivacijo otrok za učenje. Zdaj vem, da bom lažje poučevala slovnico, ker bom vključila igro. Veliko mi pomeni, da sem spoznala slovenske legende in veliko leposlovnih knjig za otroke. Tudi sama bom sedaj ustvarjala pravljice in jih z lutko in dramatizacijo približala otrokom ter jih hkrati spodbujala k branju slovenskega leposlovja. Te bom priredila starosti in stopnji znanja svojih učencev. Ugotovila sem, da lahko tudi sama izdelam preprosto lutko, ki mi pomaga pri animaciji učencev za različne stvari, tudi branje pravljic, igro, dramatizacijo in podobno. Pri tem mi bodo v veliko pomoč učbeniki in številno drugo didaktično gradivo, ki smo ga dobili. Zdaj vem, da obstaja spletna stran Stičišče (http://www.zrss.si/slovenscina), na kateri bom lahko dobila veliko gradiva za pouk.«
Gradivo, ki sem ga dobila, mi omogoča izbiro ustreznega za pouk, za pripravo učnih ur. Moji učenci bodo zdaj prvič dobili »pravo« knjigo in ne le fotokopije, kar jih bo pritegnilo k učenju slovenščine.
Usmerili ste me, kako naj bi si pripravila učni program za pouk in načrtovanje učne ure. Spoznala sem, da imajo učne ure pomemben elemente, da ni vseeno, kako se ura začne, poteka in zaključi. Nisem učiteljica, zato mi to vse veliko pomeni.
Pokazali ste mi, da se otrok lahko uči sklanjatve na igriv način in ne na pamet. Od sedaj se bom posluževala tudi pesmic in petja, kar bo popestrilo učno uro. Otroke v vrtcu bom znala animirati z novimi, zanimivimi igricami, ki sem jih spoznala in se jih naučila izvajati. Zdaj poznam igrice, s katerimi se otrok lahko predstavi, ki ga vabijo, da govori, da se ne bo bal spregovoriti. Všeč mi je bila igrica, s katero smo se tudi mi predstavili in povedali nekaj o sebi, potem igrice, ki spodbujajo govor in gibanje, tudi igra s ploskanjem in druge. Všeč mi je, da se lahko gibljemo in govorimo, dotikamo s prsti, z dlanmi in spoznavamo samega sebe in vedno govorimo …
Tudi prave knjige za spodbujanje branja bom lažje izbrala, znala jih bom predstaviti, z učenci brati, »oživeti« zgodbe, pravljice. Nisem učiteljica, čeprav zelo rada učim. Imam veliko znanja, nisem pa ga vedno znala posredovati otrokom, na seminarju ste mi pomagali. Spoznala sem metode za poučevanje, kako naj popestrim učno uro in motiviram otroke, da bi se z veseljem učili (lutke, pesmice, legende … ). Mislim, da je zelo pomembno, da se otrok ne dolgočasi, da z veseljem hodi v šolo.
Spomnili ste me, da bi lahko tudi mi v našem okolju izpeljali kakšno »interno« izobraževanje ali seminar«.
Udeleženci so tudi predlagali
»Predlagam, da bi nam na naslednjem seminarju pokazali, kako bi lahko izpeljali roditeljski sestanek in na njem spodbujali slovenske starše, da bi se bolj dejavno vključili v sodelovanje s sobotno »šolo«, pomagali učiteljem in svojemu otroku pri učenju slovenščine.
Povabite na takšne seminarje tudi ostale naše sodelavce. Nadaljujte s tem.
Na naslednjih seminarjih bi si želeli predstaviti naše primere poučevanja in pridobiti mnenje strokovnjakov. Povedo naj nam, kaj delamo dobro in kje naj bi metode in oblike dela izpopolnili, nadomestili s sodobnimi pristopi«.
Izjave nam sporočajo, da so udeleženci zelo prizadevno in dejavno sodelovali v celotnem programu, z veliko vnemo so se vključevali v pedagoške delavnice, veliko spraševali in sproti reflektirali svoje početje v razredu.
Glede na to, da so vsi udeleženci pripadniki druge in tretje generacije, en udeleženec pa celo četrte – njegovi prastarši so se priselili v Argentino leta 1879, lahko občudujemo njihovo prizadevanje, da bi ohranili slovenščino in slovensko kulturo.
Zaželimo jim uspeha na tej poti.
Dragica Motik, ZRSŠ, voditeljica strokovnega programa seminarja
Več informacij o učenju slovenščine lahko pridobite na spletni strani stičišča: http://www.zrss.si/slovenscina/