Politika doživlja zmedo in depresijo
Ni dvoma, da živimo v času, ki je tudi z manjšinskega vidika precej negotov, a obenem poln perspektiv in novih izzivov. Splošne krize (ne samo gospodarsko-finančne, ampak tudi kriza vrednot, globinsko nezaupanje v katero koli institucijo in nenazadnje v sočloveka) so postale del našega vsakdana. Stiska je zaznavna v gospodarskih sredinah, ki so nam blizu in iščejo rešitve iz zagat. V neizprosni logiki računov so večkrat prisiljene zmanjšati zaposlitveno raven, kar povzroča ljudem nemalo materialnih in psiholoških težav. Verjamem in verjamemo, da bodo vsi, ki delajo v nelahkih pogojih, znali ujeti trenutek, ko se bo po nevihti prikazalo na obzorju sonce.
Politika in vse, kar je z njo povezano, doživlja zmedo in depresijo. Nekateri pokazatelji (npr. primarne volitve za tajnika DS) govorijo o želji po preobratu. Drugi pojavi pa dokazujejo nevaren razkroj civilne družbe, kjer je (v civilni družbi namreč) aktivna tudi naša Zveza. Razslojevanje ni dobro in ne ponuja rešitev, ampak samo jezo in protest.
Povratek v preteklost bi bil toliko hujši, saj lahko danes v našem prostoru z zadovoljstvom ugotovljamo, da se je odnos večine do naše skupnosti spremenil in da nismo več razlog za hude napetosti ali medetnična trenja. Odpadlo je mnogo vetov in barikad, ki so nam onemogočali kolikor toliko normalno življenje.
Z rimskimi vladnimi in upravnimi strukturami smo vzpostavili kontinuiran dialog, ki predstavlja osnovo za reševanje še odprtih vprašanj. Z deželno vlado in drugimi krajevnimi ustanovami nam je uspelo spregovoriti o ključnih zadevah in prebroditi meglo kronične nedorečenosti. Nesoglasja bomo premagovali v dialogu. Splošna slika je torej pozitivna in v tem smislu ni imela naša narodna skupnost nikoli tolikšne priložnosti za razvoj in uveljavitev.
Načenjam torej vprašanje, če smo primerno opremljeni za kakovostni skok pri delu in v življenju skupnosti. Delim mnenje predsednika ZSŠDI, ko ugotavlja, da smo kot narkotizirana skupnost, ki večkrat zaradi drevesa ne vidi gozda (priložnosti) in se osredotoča na malenkosti in ohranjevanju obstoječega. Mnenja sem, da moramo kot organizacija vse bolj prepričano stopiti med naše ljudi, z njimi deliti težave in zasluge ter skupaj reševati probleme in se soočati s stvarnostjo, ki je večkrat drugačna od tiste, ki jo radi prikazujemo na uradnih srečanjih in stikih s sogovorniki. Ne živimo v steklenem gradu. Kot Slovenci nismo imuni pred vsemi boleznimi, ki pestijo splošno italijansko družbo. Pri delu pa se moramo čim bolj naslanjati na strokovne poglede, ki nam lahko pomagajo pri razumevanju in nato pri odpiranju še zaprtih vrat. Ne smemo se bati stvarnosti, lotiti se je moramo v prepričanju, da jo bomo znali upravljati.
Besedilo: Rudi Pavšič