Slovenski godci igrali v Nancyju.
Letošnji julij je bil za Slovence, živeče v prestolnici francoske Lorene, kulturno zelo bogat.
Sredi julija nas je s svojim enovečernim nastopom počastila in razveselila glasbena skupina Salonski. Prišli so na povabilo Yvesa (o njem in njegovi ženi Ireni je bil daljši zapis v marčevski številki Moje Slovenije), ki je prek svoje žene Irene vzljubil Slovenijo, s katero (kot prosvetni delavec) pogosto vzpostavlja kulturno-prosvetne izmenjave. Kot upravnik Mladinskega doma, slovenskim umetnikom nudi večkrat gostoljubnost v tem domu.
Člani skupine Salonski so se v Nancyju ustavili bolj mimogrede, ko so se vračali z gostovanja v belgijskem mestu Liège. Skupino sestavljajo dve študentki in štirje študenti. Čeprav med njimi ni nobenega, ki bi se poklicno ukvarjal z glasbo, saj vsi študirajo za druge poklice, so vendar pravi mojstri pri izvajanju njihove posebne vrste glasbe. Zaigrali in zapeli (nastopili..) so kar na dvorišču doma, saj je to v poletni vročini najprimernejši prostor. Na hitro obveščeno občinstvo, med katero je bilo veliko Ireninih učencev ter glasbeno izobraženih kolegov, je tako napolnilo, da so morali nekateri kar stati. Poslušalci, med katerimi je bilo tudi več poklicnih glasbenikov, so z navdušenimi vzkliki »bravo« ter z dolgimi aplavzi nagradili te umetnike, ki jim je glasba le konjiček. Pokupili so tudi vse njihove zgoščenke, ki so jih imeli s seboj. Na koncu sem nekega vplivneža slišal reči, da bi bilo škoda, če jih nebi slišala širša publika, zato bodo njihovo umetnost morda kdaj predvajali tudi na radiu. In še ena pohvala: Predstavnik skupine in napovedovalec sporeda je govoril samo v angleščini, jeziku, ki ga sicer učeni, predvsem pa mladi Francozi dobro razumejo. Nekdo izmed njih je na koncu rekel, da je tokrat, iz ust tega Slovenca, slišal najlepšo angleščino.
Slovenska melodija v mestu
Od 26. do 28. julija pa je mestna občina Nancy gostila Pihalni Orkester iz Šentjerneja. Skoraj tri dni so se po ulicah, na dveh trgih in v parku Nancyja razlegale stare, a moderno prirejene slovenske melodije, med njimi obvezna šenternejska himna »Lepšega ptiča nej, kot je petjelin. Lepšega kraja nej, kot je Šentjeren …« V Nancy so prispeli v petek okrog šestnajste ure. Eno uro za tem pa so že zaigrali na obnovljeni veliki mestni tržnici. Še isti večer so zaigrali tudi pred mestno palačo, na svetovno znanem Place Stanislas.
V soboto dopoldne so si slovenski turisti-godci ogledali znamenitosti Nancyja in bližnje okolice, popoldne pa so zaigrali v avditoriju, v največjega in najlepšega mestnega parka. Še isti večer so ponovno zaigrali turistom in domačemu občinstvu na Place Stanislasu. Kljub dežju so slovenski godci igrali tudi v nedeljo. Dopoldne so zaigrali v veliki dvorani doma starejših občanov. Popoldne bi morali zaigrati na enem igrišču na prostem, vendar je lilo kot iz škafa. Zjasnilo se je šele proti večeru, ko je bil na sporedu znani francoski popevkar Jacques Higelin, ki pa je prišel z zamudo. Da bi zapolnil prosti čas, je organizator namignil prisotnim godcem iz Slovenije, in ti so nekaj minut za tem že zaigrali. Tako je večtisočglava množica mladih namesto svojega idola z navdušenimi ovacijami in vzkliki nagradila Pihalni orkester iz Šentjerneja.
To gostovanje Šentjernejčanov v Nancyju ni naključno, temveč je bila to spet Yvesova zasluga. V tem orkestru namreč igrata tudi on in njegova hčerka Lea, čeprav živita v Franciji. Čim ima njihova družina nekaj prostih dni, se odpeljejo v Slovenijo, ki je njihova druga domovina, in takrat gresta Yves in Lea v Šentjernej na vaje. Glasbeniki vseh dežel pa imajo tudi to prednost (ugodnost), da imajo enako pisavo (skupni jezik) – note, zato se hitro ujamejo.
Domov na počitnice
V ponedeljek 29. julija so se šentjernejski godci vrnili v domovino, mi preostali Slovenci, ki živimo v Nancyju, ter naši francoski prijatelji, pa smo nekaj dni zatem prišli za njimi v našo lepo Slovenijo na počitnice.
Besedilo: F. Branko Maršič, Nancy, 9/9/2013
Foto: Janez Kovač in Philippe Malbouret