Krefeld, 7. avgust 2013 – Sodobne medijske naprave res omogočajo stik z vsakdanjo govorjeno slovenščino v Sloveniji. Nekoč se je zgolj poslušalo radio, sedaj se lahko tudi pogovarjamo in tako gojimo ali celo izboljšujemo svoje obvladovanje slovenščine. Ta prednost pa ne odvzame pomena družabnosti in druženju tistih, ki so odšli v tujino, a ne živijo preveč oddaljeni drug od drugega. Uporaba slovenščine na takšnih srečanjih je odločilen prispevek k ohranjanju živosti jezika, saj osmišlja na neposreden, zelo čustven način vsakomur njegovo sposobnost, da ga uporablja.
Iz takšnih premišljevanj je leta 2005 v Krefeldu dozorela odločitev, da se povežejo s Kulturnim društvom Vitomarci. Odrasla gledališka skupina, ki deluje v njegovem okviru, obstaja že polnih sto let. Letos so osmič nastopili v Krefeldu. V soboto, 29. junija, so odigrali situacijsko komedijo Šah mat ali Šola moralne prenove za može in žene Vinka Möderndorferja, ki jo je za potrebe skupine priredil Milan Černel. Upravičenost gostovanj potrjuje naraščanje števila obiskovalcev: od majhnega števila pred leti do več kot 60 oseb letos. Smeh, ki so ga izvabili gledalcem, je pustil sled še v pogovorih med večerjo: koliko se naš vsakdanjik sploh razlikuje od tegob, omenjenih v igri.
Predstave so vedno izvedene v dvorani cerkvenega doma, pravzaprav večnamenske stavbe, ob cerkvi sv. Martina na Ispelovi ulici 69, v kateri krefeldsko slovensko društvo pripravi tudi večino svojih drugih srečanj. Pri tem je z besedo »priprava« mišljeno tako to, da se na začetku postavi mize in stole v dvorani, ki se jo na koncu še pomete, kakor tudi to, da nekaj oseb prinese od doma več vrst peciva, druge pa pomagajo v kuhinji pripraviti toplo večerjo. Letos druženje z gledališkimi igralci ni bilo omejeno zgolj na sobotni večer, saj so se pridružili tistim, ki so se naslednji dan odpravili še na izlet.
Po oblačnih in deževnih dnevih s skoraj zimskimi temperaturami je bila vremenska napoved za nedeljo, 30. junija, ugodna in vabljiva za izlet: obetal se je toplejši in sončen dan. Veter je še ohranjal jutranji hlad, ko se je 38 oseb proti pol enajsti uri zbralo na Hubertovem trgu v kraju Schiefbahn. Ob prihodu starega turističnega avtobusa, izdelanega leta 1961 in z dodatnimi panoramskimi stekli nad sedeži, smo pozabili na vreme. Kot dokaz dobrega razpoloženja so nastale številne gasilske fotografije z avtobusom v ozadju.
Odpeljali smo se proti mestu Brüggen. Toni, ki si služi denar kot šofer, je na avtocesti opazoval voznico avtobusa. Nenehno vrtenje volana za ohranjanje smeri ga je spomnilo na njegove začetke, pripovedoval je o avtošoli in o tem, kako se je spremenila tehnologija volana. Vožnja ni trajala dolgo, a dovolj, da so potniki zapeli prve pesmi, potem ko sta dve osebi poskrbeli za ogretje duše in telesa.
Pred hotelom, ki je poskrbel za potek celotnega izleta, je postavljena konzervirana parna lokomotiva, izdelana v 20-ih letih v Hannovru. Njen pogonski mehanizem je pritegnil moški del izletnikov. Čas do kosila smo prebili predvsem na tržnici s kramarskim blagom, tako do starega mestnega središča nismo prišli. Ogledali smo si samo grajsko dvorišče in grajski vrt.
Po kosilu so nas posadili v star vagon, montiran na traktorsko prikolico. Hotel je namreč predelana stavba nekdanje zadnje postaje na opuščeni železniški progi. Prostori so v spomin na to dejavnost dekorirani s predmeti, povezanimi z delovanjem vlakov in potovanji po železnici širom Evrope. Atrakcija za turiste je vožnja v starem vagonu, ki traja uro in pol.
Danes ni več nobenih tirov v Brüggnu. Na enem od križišč so hranili nekaj tirnic rudniške železnice z njenimi vozički. Dokler je delovalo več opekarn, je obstajal razvejan sistem teh tirov, po katerih so dovažali šoto in glino. Danes delujeta samo še dve opekarni. A nekdanja dejavnost je spremenila videz pokrajine: z odkopavanjem so nastale jezerca in nekaj vzpetin.
Pojasnila o zgodovini mesta in njegovih današnjih prebivalcih, ki so vsake toliko prihajala iz zvočnika, smo poslušali bolj površno. Zapomnil sem si, da mesto obstaja od 13. stoletja in je imelo pomembno trgovsko funkcijo, služilo je z mitninami in pred gradom sta ohranjena mlin in mitnica. Bolj so našo pozornost pritegnile vile s svojimi vrtovi, mimo katerih nas je vlekel traktor, kamufliran v lokomotivo. Predvsem pa se je v vagonu pelo ob spremljavi harmonike.
Sonce je medtem že tako močno sijalo, da smo po vožnji iskali senco. Čakanje na kavo s pecivom smo trije porabili za igranje bouleja. Proti sedmi uri zvečer smo se s starim avtobusom vrnili v Schiefbahn. A ker tu sonce v tem času sveti tja do pol desete, se izlet še ni končal. Dopolnili smo ga z vrtno zabavo. Šele odhod harmonikarja Staneta, ki je povezal vse vožnje tega dne in poskrbel za dobro razpoloženje na vrtu, je spodbudil še druge, da smo se poslovili.
Organizatorki Rozini Lavrenčič in njenim sodelavkam v slovenskem društvu Zvon iz Krefelda smo vsi udeleženci izleta hvaležni za prijetno preživet dan in vsi obiskovalci za gledališko predstavo.
