POEZIJA: Dobri stari časi
Dobri stari časi
Pozimi počiva zemlja z otožnostjo,
drevesa so izgubila zeleno odejo,
cvetlice so odcvetele,
trava je ovenela.
Ptice selivke so nas zapustile.
Sneg in led pokrivata zemljó,
otroci se sankajo in drsajo po ledu.
Le star lisjak je na preži,
v brlogu medvedja družina spi zimsko spanje.
V daljavi šlišim zvoniti zvonove.
Bila je lepa zimska idila.
Minila je zima in sneg je skopnel,
spet sonce ogreva zemljo.
Trava zeleni in cvetlice cvetó.
Vse v naravi je oživelo.
Ptički pojejo po dežju na drevju.
Ljudje hodijo pod milim nebom,
otroci trgajo spomladanske cvetlice.
Spet pride vesela Velika noč,
prinese otrokom pisane pirhe.
Bil je lep spomladanski spomin.
Spet je poletje, na polju je žito.
Kako čas hiti, pridi dopust!
Vročina se bliža, priložnost za strast.
Že so polne terase poletja,
ljubimci iščejo topla zavetja.
Ne odhajaj poletje, ostani nama.
Ne pozabim tvojih poljubov na morju,
žalosten moram sam naprej.
Zbogom moja draga, še pridem nazaj?
Bil je lep poletni doživljaj.
Oznanila jesen se je z raznimi barvami,
zeleno, rdeče, rjavo, oranžno.
Vsako drevo v gozdu je drugačno,
nekaj posebnega.
Jesensko listje je kot ljubezen,
slikovita in minljiva, ampak se bo vrnila.
Greva nabrat kostanj v megli,
greva obirat grozdje v vinograd,
greva iskat gobe po dežju.
Bil je lep jesenski dogodek.
Jacob Scheeren, Nizozemska