Poletna šola kitare, bobnov, klavirja, petja in slovenskega jezika za zamejce in Slovence po svetu
Ljubljana, 12. junij 2014 – Poletna šola spoznavanja glasbe in glasbil ter slovenskega jezika, ki jo pripravljamo uredništvo revije Moja Slovenija in MetalRock Akademija bo potekala od 30. junija do 5. julija 2014 v Ljubljani. V poletni šoli boste osvojili prve prijeme na kitari, vihteli bobnarske palčke, spoznavali črno bele tipke klavirja ter urili svoj glas. Hkrati boste spoznavali slovenski jezik, ki ga bogatita dvojina in pisana paleta narečij. Čakajo vas zanimive športne aktivnosti in kreativne delavnice ter super izlet. Pridružite se nam na nepozabnih počitnicah!
Prijave pošljite na: Vanesa Kovač urednistvo@mojaslovenija.net
Klemen Markelj igra bobne že od svojega 15. leta
Poletna šola kitare, bobnov, klavirja, petja in slovenskega jezika se bliža in preden tudi sama v prvem tednu julija primem za kitaro, sem se odločila obiskati učence kitare na uri improvizacije. Pričakovala sem, da bo tudi učitelj Mitja v rokah držal kitaro, pa vendar je bil brez nje kot dirigent. Učenci so sledili njegovim nasvetom, kako igrati in navodilom kaj igrati. Eni so igrali ritem, drugi so solirali. »Minimalizem in dinamika!«med igranjem opozarja Mitja. »Začutite glasbo,« spet prekine igranje kitar, »v E molu smo.« Učenci so se med seboj pogovarjali samo preko igranja kitare. Čudovito je bilo. Svojih prvih prijemov na kitari v poletni šoli se že veselim. Obiskala pa sem tudi učitelja bobnov Klemena Marklja.
Mitja in Valentin na uri improvizacije.
Vanesa: Mitja, kaj je glasbena improvizacija in zakaj je za učence pomembna?
Mitja: Res sem včasih na urah brez kitare, kar je sicer odvisno od tematike ure. V določenih primerih učencem ne pomaga, če jim sam zaigram noto. V tem primeru noto samo slišijo, medtem ko, če noto zaigrajo sami lahko to noto podoživijo popolnoma drugače. Zato jim včasih pomagam doseči prave občutke in fraziranje samo s svojo energijo in gibi. Tako lahko bolje začutijo kako sami izraziti čustva in občutke. Velikokrat tako dosežemo “Ahaaa” trenutek, kateremu navadno sledi velik nasmešek in zadovoljstvo. Vsekakor pa se pred tem ukvarjamo tudi s tehničnim aspektom igranja, saj je s pravilno tehniko veliko lažje usmeriti fokus v izražanje čustev in energije. Nimam se za dirigenta, daleč od tega, je pa res, da si veliko pomagam z rokami in se med poučevanjem poplnoma vživim. Zelo mi je pomembno, da učenci znajo iz ene note potegniti maksimum. Kar se improvizacije tiče, pa lahko rečem, kar je dejal veliki kitarist Yngwie Malmsteen “Improvisation Is A Genesis Of Composition.” S tem se popolnoma strinjam. Delno zaradi tega, ker če želiš čutiti ali ustvarjati glasbo, lahko improvizacija k temu veliko pripomore. Tistim, ki sprva niso navdušeni nad improvizacijo, pa včasih rečem, da si predstavljajo sebe po nekaj letih igranja doma, ob igranju vedno istih pesmi. Nič ni narobe z igranjem pesmi drugih, ampak lahko s časom ubije žar igranja obenem pa se taki glasbeniki ne znajdejo v situacijah, ko bi lahko prosto zaigrali (improvizirali) z drugimi glasbeniki ob različnih priložnostih. Vedno so torej omejeni samo na pesmi, ki jih znajo na pamet. Popolnoma drug občutek pa je, ko se lahko kjerkoli srečaš s katerimkoli glasbenikom in preprosto začneš komunikacijo v univerzalnem jeziku – glasbi. Tukaj improvizacija dobi povsem drugo vrednost in pomen.
Vanesa: Kakšen je geometrični pristop učenja, ki se ga poslužujete in v čem se razlikuje od linearnega pristopa učenja?
Mitja:Linearni pristop pomeni, da se moraš najprej naučiti in obvladati en del, preden nadaljuješ drugi del. Pogost primer tega je, ko npr. kitaristi trenirajo samo tehnično dovršenost, v čemer so lahko potem zares odlični, ampak ne znajo pa improvizirati, napisati pesmi, svojega znanja povezati z drugimi aspekti glasbe ali razumeti kaj točno igrajo. To pa lahko rezultira v ogromni frustraciji, ker ob tem, ko ima nekdo predstavo o tem kako je dober, lahko doživi šok, da je njegovo znanje zelo omejeno z vidika uporabe. Geometrični pristop pa omogoča to, da ne glede na to na katerem nivoju si, lahko dodajaš vedno nova znanja in veščine. Recimo, že na prvi uri lahko začetniku razložim enostavno lestvico, on si zapomni črke not in njihovo lego na kitari, na naslednji uri pa s tem znanjem že lahko delava na improvizaciji. Ni potrebno, da bi za to moral najprej tehnično popolnoma obvladati tehniko igranja te lestvice. Vzporedno torej, lahko delamo na več področjih – improvizaciji, tehniki, kompoziciji, fraziranju, teoriji, etc.
Vanesa: Pri učencih vzpodbujate glasbeno kreativnost. Se učijo tudi komponiranja?
Mitja:Na urah se učimo tudi kompozicije pesmi, seveda pa je to odvisno od posameznih učencev in skupin. Lansko leto smo organizirali tudi poseben dvodnevni kreativnostni trening, kjer so med drugim morali udeleženci komponirati na papir, torej brez inštrumeta, kar je zelo koristno znanje.
Vanesa: Omenili ste tudi seminarje in delavnice ter mnoge druge aktivnosti, ki jih izvajate poleg poučevanja kitare, bobnov, basa, solo petja in solfeggia. Kakšni so ti dogodki in komu so namenjeni?
Mitja: Dogodki so v prvi vrsti namenjeni našim učencem, je pa večina odprta tudi za vse, ki to niso. Veliko dogodkov (seminarji, delavnice, treningi) so odlična nadgradnja rednih ur. Zelo pomembno je tudi, da na dogodkih gostimo pomembne goste, ki so večinoma priznani glasbeniki iz tujine. Na zadnjem seminarju smo npr. gostili odličnega Viktorja Smolskega, ki je eden najbolj priznanih kitaristov in glasbenikov na svetu. Zanimivi so tudi dvodnevni treningi, ki so izjemno intenzivni in obenem prav toliko zabavni. Zadnji tak dvodnevni trening je bil v aprilu, kjer smo se v celoti ukvarjali le s tehniko solo kitare.
Tudi bobnarske palice imam doma, manjkajo mi samo še bobni. Po uri improvizacije s kitaro, za nekaj minut zato obiščem še Klemena Marklja, ki poučuje igranje bobnov. Medtem, ko je učenec, ki mu je čisto po naključju prav tako ime Klemen vadil, se s Klemenom, ki je dejal, da mu je v veliko zadovoljstvo, da svoje znanje daje naprej, zapleteva v pogovor. V odzadju najinega pogovora pa so govorili bobni.
Vanesa: Klemen, poučujete bobne. Bobni so v skupini kot srce, ki poganja celotno skupino in drži ritem. Kdaj prvič prijeli za bobnarske palice in kaj vam pomeni glasba?
Klemen: Glasba je del mojega življenja, vsak dan sem tako ali drugače povezan z njo. Poučujem bobne oz. bobnarski set. To je instrument, ki je nastal v ZDA kakor tudi blues glasba. Bobni dajejo glasbi ritem in je zato ritmičen instrument. Slovenska tradicionalna oz. narodna glasba ne vsebuje bobnarskega seta in ni zelo ritmična, ima večji poudarek na večglasnem petju, zatorej je mogoče še toliko večji izziv poučevati ta instrument v naši deželi. Bobne sem začel igrati pri 15 letih, pred tem sem igral kitaro. Zanimanje za ritem in bobne sem kazal že v začetku OŠ, ko sem si sestavil set iz jupol kant in namesto palic sem imel kuhalnice. Navdušila sta me starša s kolekcijo vinilnih plošč bendov: Deep Purple, Led Zepellin, Hendrix, Slade, etc.
Vanesa: Od takrat imate za seboj prestro glasbeno pot. Če primerjava odnos tujine in Slovenije do metal rock scene, a Slovenci dovolj spodbujamo metal rock glasbo?
Klemen: V Sloveniji je odnos do glasbe in nasploh do kulture precej porazen. Pri nas je še vedno prisotna miselnost, da če opravljaš poklic z nekim zadovoljstvom in veseljem je to zgolj hobi oz. se to ne šteje za tisto pravo delo. Jaz močno upam in si zelo želim, da se bo odnos do kulture bistveno izboljšal v Sloveniji.
Vanesa: Izobraževali ste se tudi v LA v ZDA. Kakšna je Vaša izkušnja življenja daleč stran od domovine onstran oceana?
Klemen: Študij v Los Angelesu mi je odprl duha ter me napolnil z izjemno energijo. Na faksu sem bil po 12 ur na dan, profesorji so dejansko najboljši glasbeniki, kar jih ta svet premore in čudoviti prijatelji. Joe Porcaro-(Frank Sinatra, Pink Floyd, Toto, Madona, John Williams, Lalo Schifrin,..) Tony Inzalaco-(Maynard Ferguson, Buddy Rich, Oscar Peterson, Carmen McRae, Dexter Gordon,…) Ralph Humphrey-(Frank Zappa, George Duke, All Jerreau, Wayne Shorter, Barbra Streisand,…) , Gary Ferguson-(Glenn Hughes, Eddie Money, Cher, Gary Moore, Steve Lukather, Ray Charles..) Richie Gajate Garcia-(Sting, Phil Collins, Stevie Wonder,…) Dave Pozzi-(Henry Mancini, Celine Dion,Jeff Berlin, Louie Bellson, Diana Krall,..)To so glasbeniki, ki so krojili zgodovino in sedaj svoje znanje predajajo naprej in so še vedno zelo aktivni na odrih in v studiih.
Tudi nasplošno je Los Angeles zelo lepo in prijazno mesto, polno pozitivne energije! Prvič sem odšel leta 2006, nato 2009 in še 2012. Leta 2012 sta me spremljala moj sin Vasja in življenska sopotnica Katarina. Izkušnja je bila nepozabna in plodovita. Zelo sem hvaležen vsem, ki so mi omogočili študij v L.A. ju, predvsem Katarini, ki me ze od začetka pri vsem tem podpira!
Poslovila sem se od Klemena in se polna vtisov in pričakovanj odpravila proti domu. Na hodniku, ki vodi do učilnic pa sem srečala še učitelja kitare Mateja Osredkarja, ki mi je v enem stavku o šoli, kjer poučuje dejal: »Ambiciozna, prijetna in vesela šola je to. Zelo mi je pomembno, da se ves čas razvijamo, da se trudimo kar se da prilagoditi potrebam učencev in imamo zelo dobre rezultate. Prav tako imamo fantastičen kolektiv.«
Koga sem še srečala na hodniku MetalRock akademije, kaj mi je o igranju kitare izdal Matej Osredkar in kaj vse sem se naučila o glasbi pa vam izdam v naslednji številki revije Moja Slovenija.
Besedilo: Vanesa Kovač
Foto: Vanesa Kovač in Sara Sa
Poletna šola: Spoznavajmo glasbo in glasbila ter slovenski jezik